|
Lutka meseca | November 2018: Martin Krpan
26. november 2018
Le kdo ne pozna Martina Krpana, ki skupaj s svojo zvesto kobilo vsako polno uro iz stolpa Lutkovnega gledališča Ljubljana pozdravlja mimoidoče? Tako je postal že pravi simbol gledališča, ki letos obeležuje 70. obletnici delovanja. Martin Krpan, ponarodela Levstikova povest iz leta 1858, spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov. Bil je namreč prva “prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana in prva predstava, uprizorjena leta 1984 ob selitvi gledališča z dveh drugih lokacij v današnje prostore Mestnega doma na Krekovem trgu.
S predstavo Martin Krpan iz leta 1950 so ljubljanski lutkarji obrnili nov list v zgodovini slovenskega lutkarstva. Po 40 vajah je bila predstava Martin Krpan nared za premiero in predstavniki oblasti in kulturnih ustanov so 21. aprila 1950 “mlademu rodu” izročili novo gledališko dvorano - tako imenovani Marionetni oder na Levstikovem trgu, ki je postal središče ljubljanskega in slovenskega lutkovnega ustvarjanja vse do leta 1981.
Levstikovo besedilo je za lutkovno predstavo prilagodil Jože Šorn, režijo nove predstave pa so zaupali Milanu Skrbinšku, izkušenemu dramskemu režiserju iz Slovenskega narodnega gledališča – s tem je tudi ‘prava’, ‘resna’ gledališka umetnost dala posebno priznanje lutkovni umetnosti. Vendar pa je delo kmalu prevzel lutkar Jože Pengov, ki je v naslednjih dveh desetletjih kot režiser in prvi umetniški vodja Mestnega lutkovnega gledališča postavil temelje sodobne slovenske lutkovne umetnosti.
Martin Krpan je poleg Kočijaža ter Cesarja in ministra Gregorja med najbolj izraznimi figurami v predstavi. V sočasnih zapisih beremo o odličnosti izdelave Krpanove kobile, “ki se jo more uvrstiti med vrhove naše lutkovne umetnosti” (Obzornik, 1950). To je edina lutka, ki jo je v celoti izdelala kiparka Ajša Pengov. Skupaj z Brdavsom, lutko, ki je bila skoraj dvakrat večja od ostalih, je namreč izginila. Lutki danes štejemo za izgubljeni. Kiparka Ajša Pengov je po predstavi Martin Krpan postala tudi “hišna” kiparka in avtorica likovne podobe nepozabnih lutkovnih predstav, kot so Žogica Marogica, Mojca in živali ter Zlata ribica.
Ob restavracijskih in konservatorskih posegih smo opazili, da so kljub zavidljivi starosti lutke precej dobro ohranjene; najbolj poškodovane so tekstilije, ki z leti postajajo vedno bolj krhke. Tekstilije na drugih lutkah so bile v večji meri zadovoljivo ohranjene, svilena podloga plašča Martina Krpana pa zaradi krhkosti vlaken vztrajno razpada. Plašč smo podložili s svilenim krepelinom, da bi preprečili neposredni stik svilene podloge z ostalimi površinami in s tem odpadanje blaga. Neželene gube smo, kolikor je bilo mogoče, odstranili s hladno paro.
|
|