|
In memoriam: Breda Vintar Hrovatin
Slovenska lutkovna zgodovina je polna odličnih animatorjev in animatork. Ena takšnih je bila Breda Vintar Hrovatin. Njen prijatelj, režiser in lutkar (pa tudi violončelist) Edi Majaron nam je zaupal pismo, ki ji ga ni uspel pravočasno odposlati. V njem se spominja njunih skupnih lutkovnih začetkov pred skorajda 70 (!) leti in njenih izjemnih vlog, ki ostajajo nepogrešljivi del slovenske lutkovne zgodovine.
Pozdravljena, Breda!
Zelo obžalujem, da sem tako odlašal s pisanjem tega pisma, da ga ne boš več prebrala med svojimi dragimi.
Se spominjaš, kdaj sva se prvič srečala? Sedemdeset let bo kmalu od tečaja za marionetne animatorje v takratnem Mestnem lutkovnem gledališču Ljubljana, Ti si prišla že z izkušnjami lutkarja iz Narodnega doma, jaz pa le z veliko željo, da to postanem. Pod vodstvom Črta Škodlarja smo dozoreli za preskus in Jože Pengov nas je vključil v svoje predstave – mene najprej na klop recitatorjev, Tebe pa kar na marionetni mostiček, ki ga nisi zapustila vse do konca svoje izjemne kariere lutkovne umetnice. Dvorane so se spreminjale skozi leta do današnje v Mestnem domu, Ti pa si ostala zvesta umetnosti animacije, čeprav je to najbolj samozatajevan umetniški poklic, kot ga je označil že Nace Simončič. Ne le, da odrska vloga ne zavisi samo od Tebe, večinoma si jo soustvarjala še z govorcem, kar dodatno zahteva prilagajanje in sodelovanje, kreativno timsko delo. Najprej se je zvrstila plejada izjemnih marionetnih vlog, med njimi od Lisice pri Mojci Pokrajculji do Lisice Zvitorepke pri deklici Delfini.
Ko ni bilo več marionetne dvorane,si bila med prvimi, ki so prestopili »rubikon« ločitve animatorjev in recitatirjev in nastopila na odprtem odru z lutko ali celo samo z njenim znakom. Z Bojanom Maroševičem sta odigrala čez tristo ponovitev Makonjeve Rdeče Kapice. Sledile so še razne vloge, kot je bila soigra z Aljo Tkačev v vlogi Eve v Božanski komediji ali Druga Micka v Mrtvecu, ki pride po ljubico. Samostojno si zaigrala Atensko ženo in Atenca v Lizistrati v izjemni soigri vsega ženskega ansambla, s katerim si potovala po mnogih odrih.
Pred tem pa se je dogodila Spramiška, ki si jo vodila blizu tisočpetstokrat na posneti glas avtorice Svetlane Makarovič, s to predstavo pa si res obredla pol sveta. Sploh nisem omenil številnih Tvojih izjemnih kreacij – ena od teh je bila princesa Labodka v sodelovanju z Lučko Drolčevo v Pravljici o carju Saltanu, pa Marin Krpan z Jožetom Mrazom... Vedno si bila izvrsten in zanesljiv sodelavec v projektu, do upokojitve se jih je zvrstilo še lepo število. V nekaterih »svojih« predstavah si rade volje sodelovala še naprej.
O, nikakor ne smem pozabiti, da si s svojo emaptično energijo sodelovala tudi pri ustvarjanju animiranih filmov Črta Škodlarja in Tvojega soproga Dušana Hrovatina, kasneje pa še pri nekaterih svobodnih lutkovnih projektih.
Kar preveč je bilo Tvoje ustvarjalno delo prezrto, no, leta 2009 si vendarle prejela vsaj malo priznanja, dodeljena Ti je bila najvišja stanovska nagrada - Klemenčičeva nagrada.
Nazadnje sva se srečala v Lutkovnem gledališču ob slovesu od Tvoje zveste sodelavke Nadje Vidmar. O, predolgo sem odlašal s tem pismom, ki ga ne boš več prebrala, naj bo pa v spomin Tvojemu izjemnemu prispevku k slovenski lutkovni umetnosti!
Za katero mavrico si sedaj...? Edi
(Neodposlano pismo, osveženo 10. maja 2022)
|
|